Leta 1764 je Robert Adam v svet ponesel glas o izjemno natančno vrezanih ploščah, ki prekrivajo splitsko Dioklecijanovo palačo in jo s tem naredil za arhitekturni dragulj hrvaške obale. Z razstavo izbrane hrvaške moderne arhitekture gre tudi razstava po Adamovih stopinjah, saj se umika strogim, evklidskim arhitekturnim smernicam in se raje osredotoča na neprekinjeno pojavnost osvobojenega arhitekturnega prostora, ki ga navdihuje pokrajina, s katero se zliva. Projekti segajo od zgodnjih, eksperimentalnih poskusov, kjer so arhitekti raziskovali organski in kinetični pristop, h grajenju stavb, pa vse do najnovejših zgradb in projektov, ki so zgovorno predstavljeni na mednarodni arhitekturni ravni. Arhitektura, ki je tako glede zasnove kot tudi glede oblike povezana z zemljo, v državi, kjer osnovno gonilo predstavlja zemlja, lahko pridobi nov zagon pri varovanju skupnih koristi.
Razstava je nastala pod pokroviteljstvom Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške (www.min-kulture.hr) in Združenja hrvaških arhitektov (www.uha.hr). Namen razstave je ustvariti osnovo za kulturno izmenjavo, kjer bi se tako širša javnost kot tudi arhitekti lahko povezali z bogato arhitekturno tradicijo Hrvaške, hkrati pa pomeni tudi povabilo k začetku dialoga o trenutnih vprašanjih v arhitekturi na splošno, s posebnim poudarkom na hrvaških arhitekturnih prispevkih.
IDEJNA ZASNOVA RAZSTAVE: Leo Modrčin
KURATORJI: Leo Modrčin, Maroje Mrduljaš
GRAFIČNO OBLIKOVANJE: Damir Gamulin
↧
Arhitektura v rajskem vrtu: Alternativna morfologija sodobne hrvaške arhitekture
↧