Predstavitev knjige avtorice Valio Ramira
Latinski izraz doktor pomeni učitelj, torej je njihovo primarno poslanstvo učiti kako doseči homeostazo, torej notranje in zunanje ravnovesje organizma. Dejstvo je, da je človek odprt sistem, ki razpolaga z velikimi, bolj ali manj neraziskanimi sposobnostmi. Danes obstaja vrsta eksperimentalnih podatkov, da lahko informacijsko-energetsko vplivamo na živa bitja tako, da aktiviramo in stabiliziramo vse življenske funkcije organizma. Ne vemo še, ali se ta učinek dogaja na ravni celice, molekul, atomov ali subatomov, vsekakor pa je pričakovati, da bodo fiziki in biologi tudi to kmalu raziskali in pojasnili.
VALIO RAMIRA je predavateljica na Mednarodni akademiji za kozmične energije, Akademiji tradicionalne ljudske medicine »Šola Lhasa«, v Mednarodnem medicinskem centru »Kandib«, na Znanstveno raziskovalnem centru »Džuna Davitašvili« in na Mednarodni akademiji Su Džok. Več o avtorici
ŽIVA KNJIGA deluje kot posrednik z energijskimi frekvencami, ki skozi proces transmutacije (spremembe kemijskih elementov na nivoju molekul) in transplantacije (obnavljanja telesnih organov z delno zamenjavo ali odstranitvijo nekaterih organov ali organskih sistemov) sprožajo spremembo kodnega zapisa v celici.
Želja avtorice Valio Ramire, da knjiga spremeni življenje na Zemlji na boljše, da pride v vsako družino, da gre iz rok v roke, iz generacije v generacijo, je morda iluzija. Toda vse velike stvari v zgodovine človeštva so se rodile iz iluzije ljudi, ki so želeli le dobro. In ta knjiga pravzaprav ni knjiga – je živa knjiga. Teksti so na kognitivni ravni nerazumljivi, saj so pisani v starih vedskih pismenkah, ki so videti kot hieroglifi. In kako naj pride do ljudi? Skozi srce vendar! Ljubezen vstopa vendar skozi srce! Toda kako priti do src ljudi, ko so vendar zaprli vsa vrata do sebe? Odprla sem knjigo in našla odgovor:»Ko kličeš ljubezen Boga
in uresničuješ čisti namen,
so čudeži mogoči.«
Ženske kot so Valio Ramira, Ljudmila Konjušuhina in Džuna Davitašvili bi nekdaj imenovali »čarovnice«. Še danes se najde kdo, ki neglede na vrsto znanstveno potrjenih študij o njihovem delu, ne more mimo prepričanja, da gre za čarovništvo. Sodobna znanost, ki raziskuje fenomen diagnosticiranja in zdravljenja, ki ga te ženske prakticirajo že od zgodnjega otroštva, jih imenuje »absolutni mediji«. Izvor, življenje in delo teh treh žensk, ima skupni imenovalec: potomke prastarih kultur Sibirije, Kazahstana in Gruzije, doktorice, znanstvenice, ki so svoje življenje posvetile zdravljenju in učenju ljudi. Pri tem izhajajo iz dejstva, da je temeljna naloga zdravnika ljudi učiti, ne zdraviti. Latinski izraz doktor pomeni učitelj, torej je njihovo primarno poslanstvo učiti kako doseči homeostazo, torej notranje in zunanje ravnovesje organizma. Dejstvo je, da je človek odprt sistem, ki razpolaga z velikimi, bolj ali manj neraziskanimi sposobnostmi. Danes obstaja vrsta eksperimentalnih podatkov, da lahko informacijsko-energetsko vplivamo na živa bitja tako, da aktiviramo in stabiliziramo vse življenske funkcije organizma. Ne vemo še, ali se ta učinek dogaja na ravni celice, molekul, atomov ali subatomov, vsekakor pa je pričakovati, da bodo fiziki in biologi tudi to kmalu raziskali in pojasnili.
Avtorica VALIO RAMIRA pravi:
"Mnogo ljudi me sprašuje, kaj me je napeljalo k zdravilstvu. Rodila sem se v majhni vasi globoko v sibirski tajgi. Spominjam se, da sva z mamo pogosto obiskovali gozdno jaso, ki so jo obkrožale veličastne cedre. Sredi te jase sem nekoč videla snop svetlobe, ki se je vzpenjal v nebo. Nad menoj so krožile bele ptice. Mamo sem vprašala, kaj je to, toda ona ni ničesar videla. Že kot otrok sem imela sposobnost zdravljenja: k meni so prihajali ljudje z različnimi boleznimi, ranami, bolečinami … Niti sama nisem razumela, kaj se je dogajalo, toda rane so se ob mojem dotiku, mojem božanju ali moji pesmi preprosto zaprle, bolečine so izginile. Skozi študij sem kasneje marsikaj lahko empirično opredelila, toda
"Mnogo ljudi me sprašuje, kaj me je napeljalo k zdravilstvu. Rodila sem se v majhni vasi globoko v sibirski tajgi. Spominjam se, da sva z mamo pogosto obiskovali gozdno jaso, ki so jo obkrožale veličastne cedre. Sredi te jase sem nekoč videla snop svetlobe, ki se je vzpenjal v nebo. Nad menoj so krožile bele ptice. Mamo sem vprašala, kaj je to, toda ona ni ničesar videla. Že kot otrok sem imela sposobnost zdravljenja: k meni so prihajali ljudje z različnimi boleznimi, ranami, bolečinami … Niti sama nisem razumela, kaj se je dogajalo, toda rane so se ob mojem dotiku, mojem božanju ali moji pesmi preprosto zaprle, bolečine so izginile. Skozi študij sem kasneje marsikaj lahko empirično opredelila, toda
