Trg Leona Štuklja. Vrvež ljudi, ki hitijo po opravkih, so na jutranjem sprehodu, ali pa na sproščenem klepetu ob kavi v enem izmed gostinskih lokalov. Nedolgo tega je tukaj obstal cestni promet in rodil se je trg, namenjen zgolj pešcem. Njegova oblika je nenavadna, pogojena z obstoječo zasnovo tega dela mesta, zaznamujejo ga v nebo segajoži stebri, ki tudi s svojo zlato barvo poudarjajo svetlo zvezdo človeka, ki je trgu posodil ime, olimpionik Leon Štukelj. Ko se danes sprehajaš po trgu, je cesta, ki je nekdaj ustavljala pešce, že skoraj pozabljena, trg pa je nemudoma postal priljubljen kraj za druženje. Življenje se je spremenilo.
In kaj ima s tem arheologija? Prostorske spremembe v prostoru puščajo sledove. A ne le materialne , saj predrugačijo tudi njegovo energijo, njegovega duha. Naši posegi se zapisujejo v spomin prostora z neizbrisljivimi črkami ob tem pa včasih spoštujejo, včasih pa uničijo zapise iz preteklih časov. Enako velja za duhovno podobo prostora, ki s posegi nastaja, se razvija, se bogati ali pa umira.
In kaj bi čez tisočletje ostalo od tega trenutka zapisano v arheoloških plasteh? Vrste hiš, ki se srečujejo ob večjem nepozidanem prostoru, različne napeljave in kanali, ki se skrivajo pod površjem, morda nekdanja cesta ali pa deli današnjega tlaka? Morda, če jih čez nekaj let ne zamenja in nadomesti kaj drugega. Drobci razbitih kozarcev, odlomek kavne skodelice ter plastični vžigalnik bi nemara govorili o gostinskih lokalih in pestrem družabnem življenju, betonski deli klopi, razlomljen podrt kovinski steber in noga stojala za plakate morda o trgu, sprehajališču in razstavišču. Ne prav veliko, če se ozremo naokoli in opazujemo današnjo živahnost in igrivost.
Arheologija se srečuje z najbolj pristno in nepotvorjeno zgodovino. Ni bila napisana z namenom in za določenega naslovnika, temveč je nastajala spontano, z življenjem. Srečuje se s človeku najbližjimi predmeti, tistimi, ki jih je imel posameznik v lasti in jih je uporabljal. A čas je neizprosen in predmeti, ki jih odkrivamo arheologi, so venomer le majhni drobci preteklosti. A so edino, kar je ohranjeno in prav zato je njihova vrednost venomer velika. Z njimi uresničujemo sen potovanja skozi čas, spoznavanja daljnih ljudi, kultur in običajev. Gradimo mostove s preteklostjo in tlakujemo pot v prihodnost.
Pridružite se nam, ko odstiramo našo preteklost…
↧
DEDIŠČINA NA DLANI, (Od)strti drobci preteklosti (razstava)
↧